Poklicne bolezni

Zdravstveni pregledi, pooblaščeni zdravnik, obolenja, prva pomoč.

Poklicne bolezni

OdgovorNapisal/-a mpmp » 08 06 2015 16:23

Objavljeno v sobotni prilogi Dnevnika:

Poklicne bolezni v Sloveniji: Sistem za prikrivanje in varanje

Anže Voh Boštic, podcrto.si

6. junij 2015 8. junij 2015 7:50

V osemdesetmilijonski Nemčiji so leta 2013 pri delavcih odkrili 37.099 poklicnih bolezni oziroma dobrih 900 obolelih na dva milijona prebivalcev. V Franciji je številka še višja, na leto odkrijejo okoli 1500 poklicno bolnih na dva milijona prebivalcev. Na Danskem pa kar okoli 1800 obolelih za poklicno boleznijo na dva milijona prebivalcev. Po podatkih Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra v Sloveniji letno odkrijemo le okoli 30 poklicno bolnih. Seveda na dva milijona prebivalcev.

Dr. Metoda Dodič Fikfak Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni je praktično način, kako ne odkrivati poklicnih bolezni.
Jože Türkl Delodajalec si bo okrog vratu dal štrik in si ga zategnil, zato da delavki pomaga, hkrati pa bo moral plačati odškodnino, če se ugotovi, da ima poklicno bolezen.

Sodeč po primerjavi teh statistik so slovenski delavci čudežno odporni proti kroničnim poškodbam skeleta in mišičevja, ki nastanejo zaradi ponavljajočih gibov za tekočim trakom, tipkanja na računalnik ali večletnega dela v prisilni drži. Uspešno se zoperstavljajo dražečim snovem v kemični, tekstilni in nekaterih drugih industrijah, ki delavcem v drugih državah povzročajo alergije, kronično astmo in poškodbe kože. In tudi sluha našim delavcem za razliko od njihovih kolegov v tujini preglasni stroji v proizvodnih halah ne prizadenejo kaj dosti. Morda pa so slovenski delodajalci vsi po vrsti tako zelo ozaveščeni, da dosledno in v popolnosti spoštujejo vsa napisana in nenapisana pravila za preprečevanje poklicnih bolezni svojih zaposlenih in zato slednji na delovnem mestu praktično ne zbolevajo?

Se sliši prelepo, da bi bilo res? Saj tudi je.

Strokovnjaki se strinjajo, da v Sloveniji za poklicno boleznijo zboli nekaj desetkrat več ljudi, kot jih zabeleži uradna statistika. Po oceni dr. Metode Dodič Fikfak, predstojnice Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, letno zaradi poklicnih bolezni zboli 1500 do 3000 ljudi. V letih 2000 do 2015 pa je za poklicno boleznijo zbolelo 25.000 delavcev. Tatjani Kofol Bric z Nacionalnega inštituta za javno zdravje se zdijo te ocene sicer »nekoliko pretirane«, a, kot pravi, svojih ocen niso delali. Mojca Gobec, direktorica direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje, pa meni, da za poklicno boleznijo zagotovo zboli okoli tisoč ljudi na leto.

Zakaj torej odkrijejo in priznajo le okoli 30 poklicno obolelih na leto? Kot je pokazala naša preiskava, so glavni razlog zakoni in pravilniki, ki namesto odkrivanja poklicnih bolezni delavcem praktično onemogočijo pridobitev invalidskih pokojnin in odškodnin, ki jim kot poklicno bolnim pripadajo. Sistem je ob tem prežet s konflikti interesov, zaradi česar so zdravniki medicine dela primorani tehtati med zamolčanjem poklicne bolezni obolelemu in izgubo prihodkov od opravljanja storitev za delodajalce. Sodišča in invalidske komisije pa ne upoštevajo mnenj kvalificiranih strokovnjakov in delavcem ne dosojajo odškodnin ter pravic iz socialnega zavarovanja, ki jim kot poklicno bolnim po zakonu pripadajo.

Od 300 do 600 poklicno bolnih v Muri

Marija (ime je zaradi varovanja identitete sogovornice izmišljeno) se je v Muri kot šivilja zaposlila leta 1973. Leta 1998 je bila poškodovana v prometni nesreči, zaradi česar je postala invalid tretje kategorije – nezmožna za delo, ki ga je do tedaj opravljala. Zato so jo v Muri premestili na drugo delovno mesto. »Takrat so me umaknili bolj proti prikrojevalnici. Prej sem sedela na začetku hale, zato do mene ni prišlo toliko kemikalij. V prikrojevalnici pa so preše, s katerimi se pri visokih temperaturah lepi material. Ob tem se v zrak sproščajo formaldehid, barva, lepila,« pove Marija.

Kmalu po premestitvi so se Mariji začele pojavljati zdravstvene težave. Najprej v občasni hripavosti, nato bolečine v grlu. Osebna zdravnica ji je redno predpisovala antibiotike in druga zdravila proti okužbam. A stanje se je kljub temu poslabševalo. Leta 2005 je Marija dokončno izgubila glas. Takrat ji je osebna zdravnica rekla: »Ne smeš več stopiti v proizvodnjo.«

Marijo je zdravnica napotila na alergološki pregled. Ta je pokazal alergijo na tekstilni prah, nikelj, formaldehid in krojaško kredo – snovi, s katerimi je prišla v stik pri delu v Muri. Za potrditev poklicne alergije je morala Marija pridobiti ekspertizo pooblaščenih zdravnikov medicine dela. Ekspertizo, ki stane okoli tisoč evrov, ji je plačal sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije. »Sama si je ne bi mogla financirati,« priznava Marija. Sindikat je dal obenem testirati blago, iz katerega so v Muri šivali obleke. Testi so pokazali, da vsebnost nevarnih ali dražečih snovi v blagu v nekaterih primerih presega zakonsko dovoljene standarde. Mura je uporabljala poceni material slabe kakovosti. Blago je bilo obenem preparirano s snovmi proti škodljivcem. A do etiket na balah blaga z navedbami snovi, s katerimi je blago preparirano, Marija in sindikat nista mogla priti.

Zdravniki inštituta za medicino dela so potrdili sume na poklicno alergijo. »Šla sem trikrat na svojo odgovornost za dan, dva spet nazaj v proizvodnjo, in spet mi je šel glas. Doma pa sem ga imela. S tem smo ugotovili, da je za moje težave dejansko krivo delovno mesto. Tudi pooblaščena zdravnica delodajalca je rekla, da se ne smem več vračati na to delovno mesto, ker na poslabšanje zdravja vplivajo alergeni.«

Marija je nato zoper Muro zaradi zdravstvenih težav v letih 1998 do 2005 vložila tožbo in zahtevala 22.000 evrov odškodnine za poklicno bolezen. Po slovenski zakonodaji je namreč delodajalec odgovoren za zagotavljanje varnega okolja za delo svojih zaposlenih. Tožbo je leta 2011, po pritožbi na višje sodišče, dokončno izgubila. Obrazložitev sodišča je bila: Marija delodajalca v letih 1998 do 2005 ni opozarjala, da ji alergeni v zraku kvarijo zdravje.

Toda Marija tega do leta 2005 sploh ni vedela. Mura je od začetka dela v podjetju ni niti enkrat poslala na zdravstveni pregled k pooblaščenemu specialistu medicine dela. »Delavec misli, da ima težave zaradi prehlada, kako naj jaz vem, da imam poklicno bolezen?« se sprašuje Marija.

Marija ni edini primer obolele v podjetju. »V Muri je bilo teh obolenj takrat še pa še. Zaposlenih je bilo okoli 5400 ljudi, obolelih pa 300 do 600! Trdim, da je bila večina teh obolenj povezanih z delom,« pove Jože Türkl, predsednik sindikata tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije. Rešitev bi bila bolj kakovostna kreda in blago, ki ne vsebujeta nevarnih snovi. A takšna kreda in blago sta dražja. Zato jih Mura ni uporabljala.

Specialisti medicine dela si zatiskajo oči

Primer Marije pokaže vse napake v sistemu ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni.

Prva pomanjkljivost sistema je Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni, na podlagi katerega zdravniki ugotavljajo in priznavajo obstoj poklicne bolezni, pove dr. Metoda Dodič Fikfak. Seznam na primer določa, da so poklicne bolezni vse tiste, ki jih povzročijo nevarne kemične snovi, kot so amonijak, nikelj, pesticidi in še več deset drugih snovi. Težava? Pravilnik ne opiše, katere bolezni te snovi povzročajo.

»Na seznamu ni napisano ime ali diagnoza poklicne bolezni, pač pa povzročitelj, kar pomeni, da ni osnovnih pogojev, da bi kdo prepoznal povezavo. Na primer, če delavec pride k osebnemu zdravniku zaradi pljučnega raka, ga bo ta poskušal ozdraviti, ne bo ga pa povprašal, ali je bil v preteklosti na delovnem mestu izpostavljen snovem, ki povzročajo raka. Od zdravnika, ki ni specialist medicine dela, ne moremo pričakovati, da bi poznal povezavo med različnimi snovmi in poklicnimi boleznimi. Obstoječi seznam je praktično način, kako ne odkrivati poklicnih bolezni,« pove Metoda Dodič Fikfak.

A zdravniki, ki za podjetja izvajajo redne zdravstvene preglede zaposlenih, so specialisti medicine dela. Ti bi morali prepoznati sum poklicne bolezni ter nanjo opozoriti delavca in delodajalca. Toda, te zdravnike plača delodajalec, slednji pa se ob ugotovljeni bolezni izpostavlja tožbam delavcev. »V trenutku, ko zdravnik odkrije poklicno bolezen, delodajalec reče: 'Ste vi zmešani? Tega mi nimamo! Z vami nočemo imeti več pogodbe.' To se je zgodilo moji kolegici. Ko je odkrila poklicno bolezen, je naslednji dan delodajalec z njo prekinil pogodbo, ona pa je zato izgubila vsaj 20.000 evrov prihodkov od tega delodajalca do konca tistega leta. Klicala sem na inšpektorat za delo, naj zdravnico zaščitijo. Pa so mi rekli: 'Nimamo vzvoda.' Namesto da bi specialist medicine dela odkrival poklicne bolezni, tvega, da bo s tem izgubil službo. Zato jih ne odkriva,« razloži Metoda Dodič Fikfak.

V tistih redkih primerih, ko si zdravniki upajo delavca opozoriti na morebitno poklicno bolezen, mora delavec dobiti potrdilo o bolezni. Poklicno bolezen potrdijo oziroma verificirajo na kliničnem inštitutu za medicino dela, ki ga vodi Metoda Dodič Fikfak. Verifikacija inštituta je pogoj, da lahko delavec uveljavlja pravice iz socialnega zavarovanja in toži delodajalca zaradi zdravstvenih težav ali celo invalidnosti zaradi bolezni. A tu se zatakne pri plačilu verifikacijskega pregleda.

Verifikacija stane po pojasnilu Metode Dodič Fikfak od 800 do 1200 evrov – odvisno od tega, za sum katere poklicne bolezni gre. Delodajalci takega pregleda delavcem nočejo plačati, čeprav so po zakonu oni dolžni zagotavljati varne pogoje dela svojim zaposlenim.

A kaj drugega bi bilo od delodajalcev težko pričakovati. »Če se odkrije poklicna bolezen, bo delavka tožila delodajalca in zahtevala odškodnino. Delodajalec si bo okrog vratu dal štrik in si ga zategnil, zato da delavki pomaga, hkrati pa bo moral plačati odškodnino, če se ugotovi, da ima poklicno bolezen, in bo odgovarjal, ker ni preprečil poklicne bolezni delavke,« konflikt interesov nazorno opiše sindikalist Jože Türkl.

Strošek za verifikacijo tako pade na delavca. Če ta prejema minimalno plačo, si ga le težko privošči. Nekaterim pri plačilu stroškov pomagajo sindikati. A ker tudi verifikacija še ne zadošča za pridobitev odškodnine ali socialnih ugodnosti, precej sindikatov svojim članom verifikacij ni več pripravljenih plačati.

Gospod Türkl pove zgodbo delavke v usnjarski industriji, ki je leta 2008 zbolela za kronično okvaro rok in nog.

»Gospa je začela delati pri petnajstih letih, takrat je bila stara okoli 50 let. Imela je status invalida druge kategorije, zato je bila zaposlena za polovični delovni čas. A njeno zdravstveno stanje se je še slabšalo. Delala je s spenjačem, s katerim je številčila izdelke. Vedno isti gibi. Zato so trpeli karpalni kanali v zapestjih, kar je še poslabševalo njeno invalidnost. Ko so na seznam poklicnih bolezni uvrstili tudi bolezni gibal, mišičevja in okončin, smo želeli prek sindikata dokazati obstoj te bolezni in delavki financirati vse postopke in preglede. Delavka je na klinični inštitut za medicino dela prinesla vse potrebne dokumente, celo spenjač je odnesla z delovnega mesta. A zdravniki inštituta niso mogli ugotoviti, ali gre za poklicno bolezen, ker jih delodajalec ni spustil v svoje delovne prostore. Zdravniki pa niso imeli nikakršnih pravnih vzvodov, da bi delodajalca prisilili k pregledu delovnih prostorov in se seznanili z delovnim mestom in okoljem, v katerem je delavka delala. Ko je sindikalni odvetnik to videl, je povedal, da ne more zagotoviti uspeha odškodninske pravde na sodišču. Zato se za tožbo z delavko nismo odločili.«

Delavka je imela to srečo, da je zbolela ob koncu svoje poklicne poti in se je lahko kmalu po odkritju bolezni starostno upokojila. A posledice so ostale. »Ima hude težave, bolijo jo roke. S tem mora živeti,« pove Jože Türkl.

Poklicna bolezen vodi v revščino

Ker družinski zdravniki zaradi slabo napisanega pravilnika ne znajo odkriti poklicnih bolezni, zdravniki medicine dela pa jih pogosto namenoma ne prijavijo, poleg tega delodajalci niso obvezani plačati dragih verifikacij, je v Sloveniji namesto več tisoč odkritih le okoli 30 primerov poklicnih bolezni na leto.

Največ delavcev, po opažanju dr. Metode Dodič Fikfak, tako kot omenjena delavka v usnjarski industriji trpi zaradi kostno-mišičnih bolezni. Teh primerov je okoli 30 do 40 odstotkov vseh poklicnih bolezni. »Gre za hitra repetitivna dela. Naše telo preprosto ne zmore hitro ponavljati venomer iste funkcije. Tudi običajno sedenje pred računalnikom lahko povzroči poklicno bolezen. Ortopedi pravijo, da na operacijsko mizo dobijo vedno več ljudi, ki sedijo po 8 do 16 ur pred računalnikom. Naše telo je narejeno za hojo, ne za sedenje.«

Sledi poklicna naglušnost z 10 do 20 odstotki primerov. »Še kar obstajajo proizvodnje, kjer je hrup nad 85 decibelov. Kjer je proizvodnja tišja, pa nabijejo muziko, češ, da bi bilo vzdušje boljše. Tam ljudje oglušijo od glasbe. Naglušnost nastaja zelo počasi in se je sploh ne zavedamo, ko nastaja. Imamo armado naglušnih ljudi zaradi industrije, ki jim ta poklicna bolezen ni priznana.«

Podoben odstotek poklicno bolnih trpi zaradi kroničnih posledic alergij, predvsem astme in poklicne dermatoze (sprememb na koži). »Primer so izocianati, snovi, ki jih uporabljajo v tovarnah plastike. Gre za peno, ki se daje v avtomobilske sedeže, kavče… Napredne države, kot so skandinavske, so te snovi prepovedale že pred dvajsetimi leti. Ugotovile so, da se zaradi negativnih učinkov na zdravje teh stvari preprosto ne splača uporabljati. Pri nas so še dovoljene. Poznam primer manjše tovarne plastike, kjer je bilo sočasno 18 ali 19 primerov astme, pa ni bila niti ena priznana kot poklicna. Tu so nepravilnosti v nebo vpijoče.«

Preostalih 20 do 30 odstotkov predstavljajo druge poklicne bolezni: zastrupitve s težkimi kovinami, vibracijska bolezen, bolezni, povezane z azbestom.

Uradna potrditev, da je vzrok bolezni delovno mesto zaposlenega, ima pomembno vlogo pri uveljavljanju pravic iz socialnega zavarovanja. Če se delavec invalidsko upokoji zaradi poklicne bolezni, bo dobival občutno višjo pokojnino kot v primeru upokojitve zaradi invalidnosti, ki ni povezana z delom. Če je vzrok za invalidsko upokojitev poklicna bolezen ali delovna nesreča, bo delavec dobil polno pokojnino. Torej enako, kot če bi imel 40 let delovne dobe. Če pa se je primoran upokojiti zaradi invalidnosti, ki ni povezana z delom, mu zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ne bo priznal polne delovne dobe. Priznal mu bo le obstoječo delovno dobo, dve tretjini delovne dobe od trenutka nastanka invalidnosti do 60. leta starosti in polovico delovne dobe do 65. leta starosti.

Poglejmo si razliko na primeru 30-letnega delavca s tremi leti delovne dobe, ki jo je izračunal ZPIZ. Če bi se delavec invalidsko upokojil zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu, bi dobil pokojnino v višini 64 odstotkov pokojninske osnove oziroma najmanj 492 evrov invalidske pokojnine.

Če pa bi se ta delavec upokojil zaradi invalidnosti, ki ni povezana z delom, bi mu ZPIZ priznal že dopolnjena 3 leta delovne dobe, dodal 20 let (dve tretjini) delovne dobe do 60. leta starosti ter dve leti in pol (polovico) delovne dobe do 65. leta starosti – skupaj torej 25,5 leta delovne dobe. S to dobo bi dobil pokojnino v višini le 43 odstotkov osnove, kar znaša v primeru minimalne plače 330 evrov. To bi ga potisnilo na rob preživetja.

Životarjenje na ZPIZU

Vsem poklicno bolnim se ni treba invalidsko upokojiti. Pogosto so namreč zmožni opravljati kakšno drugo delo v delovnih pogojih, ki ne slabšajo njihovega zdravstvenega stanja. A tudi tem se pogosto slabo piše.

Delodajalec je do leta 2000 delavcu, ki zaradi bolezni ni bil zmožen opravljati določene vrste dela, moral najti drugi delovno mesto. Tistega leta pa se je zakonodaja spremenila v prid delodajalcem. Če ti za invalida nimajo ustreznega delovnega mesta, lahko posebno državno komisijo, sestavljeno iz predstavnikov delodajalcev, sindikatov in vlade, zaprosijo za dovoljenje za odpustitev delavca. Takšno odpuščanje delavcev zaradi invalidnosti je vse pogostejše. »V preteklosti so delavce v proizvodnji, ki so zboleli, premestili na delovna mesta vratarja ali telefonista. Ali pa so urejali okolico. Zdaj zaradi zagotavljanja konkurenčnosti tovarne za te storitve najemajo zunanja podjetja,« razlaga gospod Türkl.

Če podjetje bolnega delavca odpusti, ker zanj nima primernega delovnega mesta, gre delavec kot tehnološki višek na zavod za zaposlovanje. Zaradi bolezni in starosti so ti delavci večinoma težko zaposljivi. Ko se mu izteče prejemanje nadomestila za brezposelnost, ga prevzame ZPIZ. ZPIZ delovnim invalidom, ki še lahko opravljajo določena dela, a ne morejo dobiti zaposlitve, po izkušnjah sindikata plačuje od 240 do 350 evrov mesečnega nadomestila. To ne omogoča dostojnega življenja.

Komu mar mnenja strokovnjakov

Če delavec zaradi poklicne bolezni ni več zmožen za nobeno delo, mora delavcu invalidsko pokojnino zaradi poklicne bolezni dodeliti invalidska komisija. »Te bi morale po zakonu delavcem priznati poklicne bolezni. Vendar so te komisije bolj administrativne. Poklicnih bolezni ne priznavajo, to so dejstva,« pove dr. Metoda Dodič Fikfak. Pa čeprav je delavcu obstoj poklicne bolezni pred tem verificiral klinični inštitut za medicino dela.

Delavec se lahko na zavrnitev komisije pritoži na sodišče. Na sodišču lahko tudi toži delodajalca za odškodnino zaradi poklicne bolezni. A tudi sodišča ne priznavajo verifikacij strokovnjakov na kliničnem inštitutu, temveč postavijo svojega sodnega izvedenca za potrditev poklicne bolezni. »Tu smo v nepopisno smešni in paradoksni situaciji. Sodišče, ki teh stvari očitno ne razume, določi sodnega izvedenca, ki nima pojma,« pove predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela. Posledica: sodišče poklicno bolnim praviloma ne dodeli odškodnine, saj izvedenci povezav med delom in boleznijo ne potrdijo.

Sodišča za sodnega izvedenca redko določijo zdravnika s kliničnega inštituta za medicino dela. Namesto tega se sodniki raje odločijo za zdravnike, ki nimajo poglobljenih znanj o poklicnih boleznih. Zgodi se tudi, da sodišče za sodnega izvedenca sicer določi zdravnika z inštituta za medicino dela, a takega, ki za poklicno bolezen, o obstoju katere bo presojal, ni strokovnjak. »Takrat rečem: Jaz na vas ne smem vplivati, ker ste samostojni sodni izvedenec, vendar vas etično sprašujem, kako lahko pišete o neki poklicni bolezni, če je še v življenju niste videli. Obenem pa hudičevo dobro poznate strokovnjake za to bolezen na inštitutu in veste, da so mojstri,« pove predstojnica inštituta za medicino dela. Nekaj časa se je borila za to, da bi sodišča določila seznam primernih sodnih izvedencev za vsako poklicno bolezen posebej. »Kajti za določeno bolezen sta v Sloveniji mojstra le eden ali dva.« A posluha za njene predloge sodišča niso imela.

Za komentar odločanja sodišč smo zaprosili Ano Jaklič, predsednico ljubljanskega delovnega in socialnega sodišča, kamor se delavci lahko pritožijo zoper zavrnitve invalidske komisije. »Poklicne bolezni v Sloveniji so problem. Na kliničnem inštitutu za medicino dela si zelo prizadevajo (urediti to področje, op.a.), ker invalidske komisije redko ugotavljajo poklicne bolezni. Na sodišču se ugotavlja vzrok bolezni. Na socialnem oddelku smo imeli kar nekaj sporov glede poklicnih bolezni in smo se zelo matrali.« Na njenem sodišču so za izvedence postavljali tako strokovnjake z inštituta za medicino dela kot druge zdravnike, pove Ana Jaklič.

Sistem se da izboljšati

Sistem, ki poklicno bolne pušča na cedilu, ni od včeraj. Do leta 1999 je v Sloveniji področje poklicnih bolezni še urejala jugoslovanska zakonodaja. Do takrat je lahko vsak zdravnik, ki je posumil na poklicno bolezen, delavca z napotnico poslal k specialistu medicine dela. Delavcu tako ni bilo treba dragih ekspertiz kriti iz lastnega žepa. Specialist medicine dela je bolezen verificiral na podlagi seznama 46 poklicnih bolezni, ki je veljal takrat, invalidske komisije pa so nato ponavadi priznale poklicno bolezen in 100-odstotno nadomestilo plače delavcu.

Leta 2000 je nato zakonodaja uvedla nov sistem, prepreden s konflikti interesov in oškodovanjem poklicno bolnih. Do danes se sistem ni spremenil. Kako pa bi se moral spremeniti, da bi zagotavljal primerno zaščito za delavce?

Največkrat delavec zdravstvene težave zaupa osebnemu zdravniku, pove dr. Metoda Dodič Fikfak. Zato bi moral biti »vhod« v postopek priznanja poklicne bolezni osebni zdravnik. Ta bi ob sumu na poklicno bolezen delavcu izdal napotnico za specialista medicine dela – a ne za tistega, s katerim ima pogodbo delavčev delodajalec. S tem bi se izognili obstoječemu konfliktu interesov. Zakon pa bi delodajalčevega specialista medicine dela zavezal, da neodvisnemu zdravniku preda vse podatke o izpostavljenosti povzročiteljem bolezni na delovnem mestu delavca.

Neodvisni zdravnik medicine dela bi naredil ekspertizo o obstoju poklicne bolezni. Ekspertizo bi nato poslal na komisijo kliničnega inštituta za medicino dela, ki bi bolezen dokončno potrdila ali ovrgla. S potrditvijo bolezni bi se zadeva za delavca končala – ekspertiza bi veljala tako pred invalidsko komisijo kot pred sodiščem. Po besedah dr. Metode Dodič Fikfak je osnutek takega postopka v času Pahorjeve vlade sestavil Ivan Eržen, takratni državni sekretar na zdravstvenem ministrstvu. Njegovo uveljavitev mu je preprečil predčasni padec vlade.

Članek objavljamo v sodelovanju s portalom podcrto.si. Več o odkrivanju poklicnih bolezni na podcrto.si.

Strokovnjaki se strinjajo, da v Sloveniji za poklicno boleznijo zboli nekaj desetkrat več ljudi, kot jih zabeleži uradna statistika.

800 do 1200

evrov stane verifikacija poklicne bolezni. Delodajalci je nočejo plačati.


TRIJE RAZLOGI ZA LAŽNIVO STATISTIKO

1

družinski zdravniki zaradi slabo napisanega pravilnika ne znajo odkriti poklicnih bolezni

2

zdravniki medicine dela poklicnih bolezni pogosto namenoma ne prijavijo

3

delodajalci niso obvezani plačati dragih verifikacij poklicnih bolezni


Ministrstvo: pravilnik pripravljamo

Na ministrstvu za zdravje se po besedah Mojce Gobec, direktorice direktorata za javno zdravje, zavedajo težav v sistemu. Po njenih zatrdilih so že pripravili osnutek novega pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. »Pravilnik bo skušal urediti postopke ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni. Ti bi bili nedvoumni, za delavca zelo jasni, in vsak člen v tem postopku bo imel zelo jasna pooblastila, naloge in odgovornosti.« Javno predstavitev predpisa obljublja za drugo polovico letošnjega leta.

Pravilnik, ki bi olajšal priznavanje poklicnih bolezni, bo moralo ministrstvo pred sprejetjem na vladi uskladiti s socialnimi partnerji. Delodajalci so tisti, ki se novega pravilnika najbolj bojijo. Poklicne bolezni pogosto niso stvar kratkih obdobij, ampak dolgoletne izpostavljenosti povzročiteljem. Mnogo podjetij je medtem šlo v stečaj. Delodajalci se zato bojijo, da bodo morali ob morebitnih tožbah poklicno bolnih na svoja ramena prevzeti tudi odgovornost podjetij v stečaju, pri katerih je bil poklicno oboleli zaposlen prej, pojasnjuje Mojca Gobec.

Zatika pa se tudi pri vprašanju, kdo bo plačal verifikacijske preglede tistih, pri katerih zdravniki posumijo na poklicno bolezen. »Obstajajo interesi, da bi preglede krilo neko zavarovanje. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje pravijo, da je strošek prevelik, da bi ga financirali v celoti (v okviru obstoječega zdravstvenega zavarovanja, op.a.). Nato so se pojavili predlogi, da bi ustanovili posebno zavarovanje v ta namen. Ti predlogi so bili v preteklosti vključeni v osnutke zakonov, nato pa jih v neki fazi nekdo iz zakonov umakne,« pove Tatjana Kofol Bric, specialistka javnega zdravja in socialne medicine z nacionalnega inštituta za javno zdravje.
mpmp
 
Prispevkov: 238
Pridružen: 10 10 2013 11:10

Re: Poklicne bolezni

OdgovorNapisal/-a seba » 09 06 2015 07:32

Katastrofa. Določeni zakoni iz bivše juge so dejansko bili tata mata proti tem skropucalom, ki jih pišejo zdaj.
seba
 
Prispevkov: 1
Pridružen: 09 06 2015 07:30

Re: Poklicne bolezni

OdgovorNapisal/-a mpmp » 09 06 2015 12:05

Ne samo pisalo, tudi delalo se je drugače ... od 1945 do 1991 smo v Sloveniji postavili več sto velikih podjetij, po letu 1991 niti enega ...... jih pa prodajamo .... v akciji ....
mpmp
 
Prispevkov: 238
Pridružen: 10 10 2013 11:10

Re: Poklicne bolezni

OdgovorNapisal/-a delavc » 17 06 2015 14:52

Dr. Metoda D. F. ima popolnoma prav!
Že 30 let nazaj je bilo v Sloveniji registriranih čez tisoč poklicnih bolezni na leto.
Leta 1985 jih je bilo 1300, leta 1986 okoli 1600 in leta 1987 čez 1400.
Prevladovala je okvara sluha (cca 60%), potem so bile okvare zaradi učinkov nevarnih in karcinogenih snovi (cca 40%) in nekaj malega bolezni zaradi vibracij, poškodb hrbternice, ... itd. (1%).
delavc
 
Prispevkov: 2
Pridružen: 19 12 2012 09:20


Vrni se na Zdravje pri delu

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 0 gostov

cron