Vprašanja stroki ZDVIS-u in ZbVZD

Zakonodaja je mnogokrat nejasna zato bi bile smernice, ki bi jih upoštevala večina strokovnjakov na področju varnosti pri delu dobrodošle za prakso.
Potreben vpis v forum za ogled in sodelovanje.

Vprašanja stroki ZDVIS-u in ZbVZD

OdgovorNapisal/-a mpmp » 20 10 2015 11:03

Zvezi društev varnostnih inženirjev Slovenije in Zbornici VZD so bila posredovana spodnja vprašanja. Vprašanja so posledica različnega tolmačenja predpisov na področju VZD, pa tudi morda ne preveč posrečenih določil. Glavni povod pa inšpekcijski nadzor in želja po usmeritvi v kakovostno delo na področju VZD.

V tej fazi ne želimo spraševati po stališču MDDSZEM in IRSD-ja v zvezi z zastavljenimi vprašanji, radi bi se seznanili kakšno je stališče, kakšni so odgovori organizirane stroke VZD na zastavljena vprašanja? Kaj meni, zagovarja stroka?

Z zanimanjem pričakujemo odgovore, pa tudi komentarje obiskovalcev foruma ......

VPRAŠANJA:

Ali lahko oseba, ki ima pridobljeno dovoljenje za delo s področja varnosti in zdravja pri delu teoretično usposobi delavce in preveri njihovo teoretično usposobljenost zgolj s pogovorom in ustnimi vprašanji, brez izpolnjevanja pisnega preizkusa?
Obrazložitev:
Strokovni delavec za VPD ima za osnovo vprašanj PROGRAM USPOSABLJANJA s področja VARNOSTI IN ZDRAVJA PRI DELU, ki ga je sprejel direktor podjetja in je prilagojen delovnim mestom, ki jih delavci opravljajo. Strokovni delavec delavcem lahko zastavlja tudi vprašanja, ki niso sestavni del programa, na tak način, da dobi čim več informacij o njihovem delu, da jih potem lahko opozori na dejavnike-nevarnosti, ki bi lahko negativno vplivale na njihovo varnost. Dokazilo, da so delavci bili na usposabljanju je lista prisotnosti, kjer vsak delavec s svojim podpisom jamči, da se je usposabljanja udeležil.
2. Kdo lahko izvaja praktično usposabljanje s področja VZD? Ali lahko praktično usposabljanje izvede neposredni vodja delavca, ki obvladuje delovne procese? Lahko usposabljanje izvede po programu, ki ga pripravi stroka-strokovni delavec za VZD ki izhaja iz nevarnosti, glede na predhodno izdelano oceno tveganja?
3. Kdo lahko izvede praktično usposabljanje s področja VZD pilota, kirurga, potapljača in podobnih specifičnih poklicev? Lahko prosim opišete pravilen postopek za npr. potapljača?
4. Kdo je kazensko in odškodninsko odgovoren in kakšne so sankcije, posledice, če samozaposlena oseba ali kmet, glede na 56. člen ZVZD-1 oceni in napiše izjavo, da nima tveganja pa kljub temu pride do nezgode in posledično poškodbe pri delu, invalidnosti? Ali je potrebno, da ima taka oseba izvedeno usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu in ali mora imeti opravljen zdravniški pregled? Je glede tega kakšna razlika med samozaposlenimi osebami, ki delajo kot samostojni podjetniki in med samozaposlenimi osebami zaposlenimi v d.o.o.?
Obrazložitev:
V praksi namreč ni poklicev, kjer ni nevarnosti za nezgode, poklicne bolezni, povezane z delom in kjer ni tveganja. Če vzamemo pod drobnogled denimo odvetnika ima ta oseba nevarnost nasilja tretjih oseb, vožnjo osebnega avtomobila itd., čeprav bo odvetnik za svoj poklic ocenil, da ni tveganja in ne bo izdelal ocene tveganja. Če npr. odvetnik oceni, da pri delu nima tveganja, zakaj se mora pa potem v avtu pripeti z varnostnim pasom?
5. Ali mora samozaposlena oseba opraviti zdravniški pregled in usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu, če je ocenila, da ima tveganje in je izdelala oceno tveganja?
mpmp
 
Prispevkov: 256
Pridružen: 10 10 2013 11:10

Re: Vprašanja stroki ZDVIS-u in ZbVZD

OdgovorNapisal/-a mpmp » 21 10 2015 07:41

Pomfrit za funkcionarja, eko jabolko za delavca
Miran Lesjak
28. marec 2015 28. marec 2015 9:04
Iz tiskane edicije: https://www.dnevnik.si/1042710210

»Nedelavec dela vse zoper delavca, kar dela delavec zoper samega sebe, toda zoper sebe ne dela tega, kar dela zoper delavca.«
(Foto: Tomaž Skale)

Karl Marx, Pariški rokopisi, Kritika nacionalne ekonomije, MEID I

Bodimo neposredni: ta država je na milost in nemilost prepuščena skupini posameznikov, ki niso certificirano usposobljeni niti za rokovanje z gasilnim aparatom! Nas nič ne sme presenetiti, njim pa je dovoljeno, da jih lahko preseneti vse. Tudi nedolžno novinarsko vprašanje.

Naj razložimo.

Če na delovnem mestu zagori, stečeš po gasilni aparat, njegovo cev z razdalje okoli treh metrov usmeriš v žarišče požara, izvlečeš varovalko in (šele potem, nikakor ne istočasno!) pritisneš na sprožilec. V sedemnajstih sekundah bo vsega konec. Na žalost mojega kolega, ki se je veselil, da bi lahko z aparatom šprical vsaj petnajst minut. Za svojo nevednost si ni sam kriv – čeprav je bil že drugič na usposabljanju iz varnosti pri delu, sva oba, v nasprotju s črko zakona, topogledno še zmeraj usposobljena zgolj teoretično. Kot sva bila pri vojakih, ko so naju za streljanje usposabljali s puškami iz časov Old Shatterhanda, čeprav je vsaka bolje opremljena vojaška banda takrat že rokovala s kalašnikovi.

Obstaja še druga pot h gašenju požara. Če vas zagrabi panika ali vas je strah, zapustite prostor in o požaru obvestite delodajalca! Oziroma pokličite na 112. V testu, ki smo ga reševali, so bile kot možni odgovori ponujene še druge telefonske številke za klic v sili, tudi 1188. Imelo me je, da bi se šel preiskovalnega novinarja in obkrožil ta odgovor – kaj bi sledilo, bi izpit položil ali bi pogrnil? Ampak, izpadlo bi kot norčevanje iz predavatelja, saj je ta med reševanjem testa prizadevno pazil, da tečajniki ne bi kje odgovorili napak. Zato ima tudi moja radovednost zgolj teoretičen odgovor, ki sem ga prejel, ko je bilo po eni uri vsega konec. Če bi na 80 odstotkov testnih vprašanj odgovoril narobe, bi izpit ponavljal, taka so menda zadnja navodila delovne inšpekcije.

Gasilni aparati so dveh vrst, na prah in na CO2. Tisti na prah so cenejši in so zato v stroškovno učinkovitih podjetjih bolj priljubljeni. Vendar, če boste z njim gasili računalnik, ki še ni za odpis, bo po požaru odpisan. Če pa boste s CO2 gasili človeka, lahko po gašenju pokličete še na Žale. Predvsem pa je treba gasilni aparat uporabiti po postopku, ki je na njem opisan. Ne pa tako, so nam predavali, kot neka gospa, ki je, ko je zagorelo, pograbila gasilni aparat, ga vrgla na ogenj in zapustila pisarno. Ni učinkovalo…

Žarnico na stropu lahko zamenjate le, če imate pri roki atestirano lestev. Namestitev ali popravila električnih instalacij lahko opravijo le za to strokovno usposobljene osebe. Med delom za računalnikom si je treba spočiti oči. Lahko tudi na sodelavki. Vsake toliko odprite okna v pisarni in prezračite prostor. Alkohol na delovnem mestu je prepovedan. Fiksanje tudi.

V testu je bilo – na željo ministrstva za zdravje – tudi vprašanje, ki je zahtevalo, naj navedem tri stvari, ki promovirajo zdrav življenjski slog. Ko sem vpisoval eko jabolko, sem se vprašal, kaj je na to vprašanje odgovoril predsednik republike. Če je odgovarjal…
Neizprosno človeški zakon

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) je eden tistih zakonov, zaradi katerih je človeku toplo pri srcu, ker je državljan Republike Slovenije, ne pa, recimo, državljan kake tako brezsrčne države, kot je Ljudska republika Kitajska. Zakon namreč izhaja iz podmene, da ima vsak človek, ki je zaposlen, pravico, da varno opravlja svoje delo, kar je, nenazadnje, tudi ustavna pravica. Ustava namreč reče: »Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo.« Da bi država pravno varovala delo, je spisala zakon o delovnih razmerjih, to je tisti krovni zakon, ki zaradi obsežnosti v njem naštetih pravic vseh zaposlenih tako zelo nervira delodajalce.

ZVZD-1 je bil sprejet leta 2011. Pravic in obveznosti zaposlenih in njih delodajalcev je naštel za 85 členov. Kot vsak dober tekst ima tudi on uvod, jedro in zaključek. Jedro zakona se kajpada nahaja v sredini. Tam v 38. členu piše, da mora delodajalec delavca za varno opravljanje dela usposobiti že ob nastopu službe, vsakič, ko ga prestavi na kako drugo delovno mesto, preden mu preda v roke kakšne nove tehnologije in tako naprej. Usposabljanje za varno delo mora biti absolutno prilagojeno tistemu, kar delamo, in je en sam kontinuum (traja, dokler imamo službo), teoretični in praktični preizkusi usposobljenosti pa se morajo za posebej nevarna dela izvajati v roku, ki ne sme biti krajši od dveh let. Ker so podjetja praktične organizacije, istočasno pa dandanašnji vedno manj zaposlujejo, zakonu zadostijo tako, da vsake toliko organizirajo tečaj usposabljanja iz varnosti pri delu. Vanj vključijo na novo zaposlene, prerazporejene in tudi tiste, ki so v podjetju že kdaj prej absolvirali rokovanje z gasilnim aparatom, da si utrdijo znanje. S prej omenjenim kolegom sva torej skorajda že poklicna gasilca, na teoretični ravni.

A zakon o varnosti in zdravju pri delu je najbolj pomemben zaradi določb, na koga se nanaša. Na vse, tu je bil zakonodajalec neizprosno človeški. Torej ne le na vse zaposlene, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi na vse druge osebe, »ki na kakršni koli drugi pravni podlagi« opravljajo delo za delodajalca. Delodajalec pa, ha, ni le posameznik ali firma, ampak je tudi vsak »drug subjekt, kakršen je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi«. In je tudi tisti, »ki na kakršni koli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu…«. No, čisto na vse se zakon vendarle ne nanaša. Ne velja za dele Slovenske vojske, policije, za sistem zaščite in reševanja in rudarstvo. A to ne pomeni, da varnost in zdravje pri delu tam zaposlenih nista regulirana. Sta, toda z drugimi predpisi.
Položil ali pogrnil?

So torej Boruta Pahorja, ko je postal predsednik države, ali kasneje, vprašali po tem, kaj si predstavlja s promocijo zdravega življenjskega sloga? Ali je premier Cerar izkazano usposobljen za rokovanje z gasilnim aparatom? In ali so poslanci seznanjeni z »izjavo o varnosti z oceno tveganja«, ki jo je pripravil državni zbor?

Zakon o varnosti in zdravju pri delu so spisali na ministrstvu za delo (itd.). Tam ga tudi tolmačijo. Ko smo jih prvič vprašali, ali zakon velja tudi za državne funkcionarje, so izstrelili kot iz topa: da. Predsednika republike, predsednika vlade in njegove ministre, državni zbor, ustavne sodnike in guvernerja Banke Slovenije smo nato vprašali, ali so se usposobili za varno opravljanje dela v duhu 38. člena zakona, kdaj so se usposobili in kakšni so bili rezultati usposabljanja. Ker, res bi bilo z vidika javnega interesa dobro vedeti, ali so vsi položili ali pa je kakšen med njimi prestopil tisto mejo 80 odstotkov in je fasal popravca.

Na videz nedolžna novinarska anketa se je v naslednjih dneh sprevrgla v dramatični raziskovalni projekt, njegovi rezultati pa postavljajo pod vprašaj slovenski pravni red, s tem pa tudi zmožnost delovanja slovenske države kot take. Dr. France Bučar lahko napiše še deset knjig o tem, kaj vse gre v Sloveniji narobe, a bi ugotovil isto, če bi se poglobil v izvajanje ZVZD-1.

Začeli so prihajati odgovori na zastavljena vprašanja.

V uradu predsednika republike so poročali: »Predsednik republike je v okviru projekta 'Skupaj – spodbujajmo drug drugega' pred pričetkom dela vsakokrat opravil kratko usposabljanje s področja varnega opravljanja dela in požarne varnosti. Usposabljanje je izvedel strokovni delavec za varno delo in požarno varnost v posameznem podjetju.« Spomniti velja, da gre za projekt, s katerim se predsednik predstavlja kot človek iz ljudstva, eden izmed nas (mlinar, brigadir, gradbenik, tekstilni delavec, kmet, mehanik, pleskar…). Iz njegovega urada so nam torej sporočili, da se predsednik varnostno usposablja, kadar opravlja delo drugih, niso pa povedali, ali se je usposobil za varno opravljanje del iz delokroga predsednika republike. Ko smo jih na to opozorili in prosili za dopolnitev odgovora, se urad ni več oglasil… Iz česar je mogoče sklepati, da so se pri predsedniku znašli v stiski ali pa predsednik ne ve, kaj piše v zakonu. Kar bi bilo škandalozno, saj v opisu del in nalog predsednika republike piše, da je on tisti, ki zakone razglaša. Kako lahko razglasiš nekaj, česar nisi prebral?

Državni zbor si je izrekel samokritiko z obljubo, da se bo popravil. Tam namreč pravijo, da so januarja 2013 sprejeli »revidirano izjavo o varnosti z oceno tveganja«, z njo pa določili, da bodo v usposabljanje za varnost in zdravje pri delu vključili tudi poslance. Usposabljanje bodo izvajali enkrat na tri leta oziroma enkrat v mandatu. Načrtujejo, da bodo z operacijo začeli letos, ne vedo pa še, ali bo tečaj imel značaj plenarnega izobraževanja vseh devetdesetih poslancev ali pa ga bodo izvajali po poslanskih skupinah. Z drugimi besedami: zakonodajalec nam je sporočil, da se je določbam zakona izmaknila ena cela generacija poslancev, tista iz mandata od 2011 do 2014, bodo pa zato strokovna dognanja o varnem in zdravem delu implementirali na aktualnih predstavnikih ljudstva. Ali bo to odprto za javnost?

Vlada se je odzvala telegrafsko. Usposabljanje iz varnosti in zdravja so nedvoumno že opravili ministrica za delo (itd.) Anja Kopač Mrak – jasno, saj je ministrica, ki drži roko nad zakonom! – kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar in minister za infrastrukturo Peter Gašperšič. Na obrambnem ministrstvu so k zadevi pristopili kompleksno in poglobljeno: »Na ministrstvu za obrambo je bilo v okviru usposabljanja za varno izvajanje evakuacije delavcev ministrstva za obrambo iz objektov ob požaru za ministra Vebra in javne uslužbence, zaposlene v njegovem kabinetu, izvedeno navedeno usposabljanje, ki zajema tako teoretične vsebine in praktični del izvedbe evakuacije, kot tudi osnove za varno opravljanje dela.« Premier Miro Cerar si je usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu vpisal v rokovnik za mesec april. »Prav tako bodo druge ministrice in ministri usposabljanje opravili v naslednjih terminih usposabljanj, ki bodo v okviru posameznih resorjev organizirani v letošnjem letu. Tako bodo npr. tudi v aprilu usposabljanje opravili ministrica Kolar Celarc ter ministra Klemenčič in Počivalšek, do junija pa ministrici Györkös Žindar in Smerkolj ter ministra Erjavec in Koprivnikar.« Tri imena so v odgovoru vlade manjkala, a najbrž le zato, ker za ministra Mramorja, Žmavca in ministrico Majcnovo še iščejo proste termine.

Guverner nacionalne banke je bil diplomatski. On je bil »po nastopu dela v Banki Slovenije seznanjen s področjem varnosti in zdravja pri delu«. A kakorkoli: vsaj državni zbor, vlada in guverner niso imeli nobenih dvomov o tem, ali zakon velja tudi za njih. Vprašanja so sicer sprejeli s sikanjem (»Kam gre to novinarstvo!«), vendar pa so bremena zakona pokorno sprejeli na svoja pleča in s slabo vestjo priznali, da mu včasih niso najbolj zvesti.

Potem pa je nastopilo ustavno sodišče: »Niti ustavni sodniki te sestave niti ustavni sodniki katerekoli prejšnje sestave niso nikoli opravljali usposabljanja po 38. členu ZVZD. Ustavni sodniki namreč niso 'delavci' v smislu tega zakona. Z ustavnim sodiščem nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi niti dela ne opravljajo na kakšni drugi podobni podlagi. Zato tudi Ustavno sodišče ni njihov 'delodajalec' v smislu 3. člena ZVZD. Ustavni sodniki so državni funkcionarji, ki jih je za mandatno dobo 9 let izvolil državni zbor. Z Republiko Slovenijo so v službenem razmerju, ki pa ni podobno delovnemu razmerju.« Končali pa so z zagotovilom, da z zakonom predvideno usposabljanje redno vrši njihovo sodno osebje. Sodna raja je skrivnosti gasilnega aparata nazadnje odkrivala novembra lani. Verjetno so ji ob tem povedali, kar sem slišal sam, ko sem spraševal, s kakšnimi varnostnimi tveganji je povezano delo v pisarni: nekoč je neka gospa svojo kolegico prosila, naj ji poda neki dokument, ta je to storila, a ker ji ga je podajala čez ramo in se pri tem ni ozrla nazaj, je papir končal v sodelavkinih očeh… Si predstavljate tragedijo, ko bi ustavna odločba o primeru Patria namesto pri Janši končala v očeh nekega ustavnega sodnika? In to zgolj zato, ker ustavnih sodnikov niso usposobili za varno »delo«?

Suverenemu odgovoru ustavnega sodišča je sledila prošnja ministrstvu za delo, naj nam še pisno pojasnijo, ali ZVZD-1 velja tudi za funkcionarje. Prejeli smo zapleteno pravno eksplikacijo (člen ta, člen drugi, člen tretji…), ki so jo sklenili s pitijskim zagotovilom: »Zakon o delovnih razmerjih v svojem 54. členu določa, da se z voljenimi in imenovanimi funkcionarji oziroma drugimi delavci, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah, sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Glede na zgoraj navedeno imajo tudi imenovani funkcionarji po zakonu status delavca, saj sklepajo pogodbe o zaposlitvi. Zato velja zanje zakon v celoti.«
Ali je funkcionar človek?

Ustavno sodišče odlikuje predvsem pogum. Medtem ko so po kabinetih najvišjih državnih funkcionarjev, od predsednika republike do predsednika državnega zbora, obupano pojasnjevali, zakaj ne spoštujejo določb trapasto izvajanega zakona ali pa jih spoštujejo le deloma, so ustavni sodniki naredili tisto, kar so nas naučili v prvem razredu osnovne šole: zakon so prebrali od črke do črke, iz njih so sestavili besede in ugotovili, da zakon za njih ne velja. Pa tudi za druge visoke državne funkcionarje ne. Ustavni sodniki bi morali voditi vlado – ta je namreč organ, ki potrebuje drznost in ne prenese mencanja.

In res je, visoki državni funkcionarji svojih razmerij z državo ne urejajo s pogodbami (o zaposlitvi), ampak jih na položaje inštalirajo z odločbami, te pa se ukvarjajo skoraj izključno z reguliranjem njihovih plač. Kar ne more pomeniti nič drugega kot to, da funkcionarje obravnavajo strogo marksistično: po tem nauku je namreč brezpravni delavec blago, mezda, ki jo prejema, je namenjena njegovi enostavni reprodukciji, temu, da preživi, ko omaga, pa kapital najame novega delavca. Oziroma v tem primeru država najame novega funkcionarja, potrošno robo. Ker se omenjene odločbe opirajo na zakon o funkcionarjih v državnih organih, ta pa je še – ne boste verjeli – iz socialističnih časov, tak pristop k funkcionarjem sploh ne preseneča. Vsi državni funkcionarji bi se morali organizirati v sindikat, ki bi ščitil njihove pravice, ki jih imajo kot ljudje (v kolikor so ljudje) in kot zaposleni, ki so v delovnem, morda v službenem, največkrat pa incestnem razmerju z Republiko Slovenijo kot njihovim delodajalcem. Zaboga, kdo drug kot Republika Slovenija bi pa lahko bil njihov delodajalec in šef?! V tem ali onem smislu.

Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti, človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je najvišja pravna avtoriteta v državi, zato o pretehtanosti njegovih stališč ne gre dvomiti, tudi če cela vrsta državnih ustanov zakon o varstvu in zdravju pri delu pojmuje drugače. Toda vedno, kadar je bilo nekaj v nasprotju s stališči ustavnega sodišča, je nekaj potegnilo ta kratko. Stališča ustavnega sodišča so torej takšna, kakršna so, a tako kot njihove ustavne odločbe tudi ta stališča odpirajo vrsto novih premislekov.

Prvi je filozofski. Raziskati bi morali samo bistvo ustavnega sodišča, nekaj bi bilo treba reči o razumevanju in pomenu dela, vzpostaviti razliko med delom in ustvarjalnostjo, če ta razlika obstaja, po tej poti pa bi morda prišli do ocen, ki bi jih morda kdo lahko razumel kot neprimerna za javno rabo, zato se bomo temu raziskovanju izognili.

Ostala vprašanja so pravna, a ker ima tudi pravo s filozofijo več povezave, kot se to zdi na prvi pogled, se v njihovem jedru znajde premislek, ali je funkcionar človek. Navkljub nekaterim odločitvam in dejanjem funkcionarjev, ki tega ne potrjujejo, se zdi, da je mogoče v biološkem in psihičnem ustroju funkcionarja najti določene za človeško vrsto značilne elemente, ki terjajo, da se na to vprašanje odgovori pritrdilno. Funkcionar torej je človek (čeravno se kdaj obnaša kot bog). A če je človek, potem ob poznavanju duha zakona, ki želi zaščititi človeka v formi Jožefa delavca, ni več jasno, zakaj bi delujočemu človeku odrekli pravico, da se usposobi za varno delo zgolj zato, ker ni delavec »v smislu tega zakona«. Ali drugače, »delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu,« pravi zakon. Funkcionar pa te pravice nima. Funkcionarja je dovoljeno, ko sedi v svojem kabinetu, pitati s pomfritom, njemu ne svetujejo, naj si odpre okno in se nadiha svežega zraka, če pa bo njegovega funkcionarskega kolega tresla elektrika, ga bo polival z mrzlo vodo, da se bo streznil. To diši po apartheidu...

Življenje državnega funkcionarja je težko, predvsem pa je nepredvidljivo. Kakšnega sem ter tja v službi oklofutajo, drugega tudi likvidirajo (je kdo govoril o nikakršnem varnostnem tveganju?), pogosteje pa ga čez noč odstavijo ali pa mu preprosto preneha mandat. Takih, ki bi bili dosmrtno na funkciji, po tovarišu Titu ni več. Ko torej predsedniku države, vlade, poslancu ali ustavnemu sodniku preneha mandat, si ta poišče novo službo, v njej oddela, kolikor mu manjka do penzije, in nato obišče ZPIZ. Najkasneje takrat funkcionarju izračunajo delovno dobo, to, ali, je dovolj dolgo delal, da se lahko upokoji. Treba bi bilo vprašati na zavod, kako to naredijo.

Tudi tretji razmislek bomo zgolj nakazali, ker je nevarno prekucniški in nas lahko zaprejo: če smo vsi pred zakonom enaki, kot pravi ustava v 6. členu, ustavo pa na ustavnem sodišču poznajo na izust, zakaj potem zakon o varnosti in zdravju pri delu za funkcionarje ne bi veljal? Zakaj moram jaz poznati razliko med dvema vrstama gasilnih aparatov in trpeti na tečaju, funkcionarju pa tega ni treba?

Odgovora na to ni pričakovati, a ker je ustavno sodišče pogumno, vsi drugi pa so pri odgovarjanju na naša vprašanja izpričali previdnost in modrost, velja razmisliti o tem, da bi ustavno sodišče postalo vlada, vlada, predsednik države in državni zbor pa bi nadomestili ustavno sodišče. Eni pač berejo, drugi pa črkujejo.
mpmp
 
Prispevkov: 256
Pridružen: 10 10 2013 11:10


Vrni se na Oblikovanje smernic s področja varnosti pri delu

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron