Napisal/-a Oru1 » 19 01 2018 23:18
Ojla stroko !
Kje so korenine "medicine dela", psihologije, fiziologije, ... v ergonomiji, pa ne v tej, kaj se tukaj učimo ampak v "izvirni". Delo ob upoštevanju naravnih sposobnostih - zmožnostih človeka. Pri nas ergonomijo učijo strojniki ali medicinci. Rešitev je vmes, ker ni dovolj, da poznaš človeka (telesno, duševno, socialno, ...), moraš poznati tudi delo, kot vpliv, obremenjenost, škodljivost, nevarnost, osebne posebnosti slehernega v času in prostoru. Le zadnjih deset let smo spoznali bistvo ergonomije, da "varnost smo ljudje" in da so bolj nevarni, obremenjujoči in škodljivi tisti vplivi, izpostavljenosti, ki so "nevidne" oz. za njih nimamo "vgrajenih senzorjev", se v nama nabirajo, ne da bi se zavedali in posledico so dolgotrajne, če ne nepopravljive. Prišli smo do bistva medicine dela, ki je ne razumemo najboljše, ker vse omejitve ne moreš ovrednotiti z merili in sodili, ki za seboj imajo določene indice ali diagnozo. V družbah se srečamo s tako imenovanimi ali posplošenimi mnenji in ocenami, ker s tem želimo obvarovati osebne podatke in obenem pripomogli nekomu ohraniti preostalo delazmožnost. Pri tem smo največji krivci ravno mi - strokovni delavci, ker ne znamo napisati napotnic, ne znamo "izluščiti" bistvo ali posebnost delovnega tveganja v procesu skozi merila, sodila, obremenitve, škodljivosti, nevarnosti, ekspozicije - trajanje, stopnjo osebnih značilnosti to sprejeti na da bi to vplivalo na naše zdravje ali počutje v celi delovni dobi. V napotnicah "spesnimo" naslove nalog, opreme, ... nisem še videl napotnice, da kdo govori o nejasnih pričakovanjih, slabih medsebojnih razmerjih, slabi organizaciji - preobremenjenosti, slabih navodilih za delo, ... tistem, kar je ravno tako obremenjujoče, stres preide v depresijo, ta v izbruh primarnih bolezni, na kar nekoga spoznamo za osebo s slabim zdravjem in bi se ga najraje rešili?
Le za nameček, ker ergonomijo sem naredil na univerzi v Nišu februarja 1974, "oceno tveganja" leta 1983 priredil z upoštevanih Sušnikovih "10 obremenitev" iz 80-tih let, od leta 1979 sodelujem na invalidskih komisijah in spoznavam, kako imamo napačen šolski - študijski sistem. Varnostna stroka se oddaljuje od medicine, tehnična stroka pa je vijake, zidakke, epruvete, kar na enkrat ali tržno "zamenjala z ljudmi", našo - varnostno stroko in nam ergonomijo prodaja za oblikovanje, medicinci pa v promocijo zdravja?
Zelo mi je všeč, da se je končno nekdo "zbudil" in bo skupaj združiti potrebe in pričakovanja iz dela z zmožnostmi in sposobnosti človeka. Pozdravljam skupno sodelovanje in srečno, nekaj izhodišč pa sem zgoraj "nametal".
»Prva ura« po sestanku naj bo, ustrezna ocena tveganja – posnetek s poudarkom na zgoraj navedeno in brez kakršnih koli ocen ali sodil, ker to so se izmisli tisti, ki nimajo pojma v stroki, ali je prva ali peta stopnja, koga briga, sprejmeš ali ne tveganje – odpravi. »Druga ura« pa je se naučiti povzemati ta tveganja v napotnici, pa ne tako kot je to v obr. IK ZPIZ na DD-1, ker tako slabega pristopa in »ocenjevanje zahtevnosti« dela nisem videl. Začnimo razmišljati, zakaj je v napotnici vpisati vrsto in stopnjo izobrazbe, ali mogoče, če nekoga razporediš izven doseženih zmanj, prizadaneš.
Zaključim z eno mojo: »v življenju ni enakosti, ne nagrad in ne kazni, so le razlike, potrebe in posledice« Adio stroka, toliko od mene!