Realnost je takšna, škoda enega ceta za oceno tveganja, bila doba ali slaba je nepomembno, ker se snakcionira le, če je imaš ali nimaš. Če bo škoda boš itak plačal le, da vsaka napisana ti bo v breme, ker si navedel tveganje - si se zavedal, naredil pa nisi, da do tega ne pride (dvakrat pogopriš: plačaš oceno in oškodnino pa si še sankcionitran). Glede zdravstvene ocena je tako, če ni tveganja je vse "na splošno" itak obseg pregleda je odvisen od izvajalca mediocine dela (koliko strank mu je na hodniku)
Mi že desetletja zapiramo oči pred dejstvom, da "varnost smo ljudje" in da je bolj nevarno tisto, kar ne vidiš, čutiš pa ali misliš, da vpliva. Še le zadnjih nekaj let govorimo o stresu, kdo ga pa povzroča kot ljudje, vse ostalo je zanemarljivo, ker varnost je najbolj manipulativna človekova potreba, ker ga "prikroji" vsak zase, glede na osebni interes. Edini igralec v tem trikotniku interseov med stroko in kapitalom (delodajalcem) je "objekt" /delavec"), katerega nihče ne vpraša - ampka ga kupi ali brcne. Če bi inšpekcija imela kader in osebe, ki bi se v oceno tveganja razumeli, bi pravilnik še obstajal tako pa, zdravniki so "svobodni umetniki" oz. njihova zdravstvena ocena. On bo na koncu povedal ali so posledice iz dela ali ne, mar ne