Ukrepi delodajalca ob visokih temperaturah na delovnem mestu

[mpmp]

Glede na aktualnost zadeve za stroko varnosti pri delu v nadaljevanju objavljamo stališče prof. dr. Primoža Gspana k novici MDDDSZEM »Ukrepi delodajalca ob visokih temperaturah na delovnem mestu«

"Spoštovani,

dovolite mi k NOVICI medijskega središča Ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti z dne 2. 7. tl.l., ki ima naslov »Ukrepi delodajalca ob visokih temperaturah na delovnem mestu«, par pripomb.

Novica se sklicuje na Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Ta v 25. čl., 2. alinei glede temperature v prostorih za delo, ki določa določa, da mora delodajalec upoštevati določila slovenskih standardov za toplotno udobje. Predpis se v tem delu torej eksplicitno nanaša na slovenske standarde in sicer na tiste, za toplotno udobje (posebej jih ne navaja). V 3. alinei istega člena pravilnik številčno opredeljuje tudi največjo dopustno temperaturo zraka. Pravilnik tudi samo opisno zahteva, da mora delodajalec »zagotoviti takšno temperaturo zraka v delovnih prostorih med delovnim časom, da ustreza biološkim potrebam delavcev«, kar koli že to pomeni, »glede na naravo dela in na fizične obremenitve (… razen v hladilnicah, kjer se upoštevajo kriteriji za delo v mrazu)«. Kot standardi za ocenjevanje toplotnih obremenitev so v Novici navedeni standardi SIST EN ISO 7730:2006, SIST EN 27243:2001, SIST EN ISO 9920:2010 in SIST EN ISO 8996:2005.

Pravilnik, na katerega se Novica sklicuje, se torej omejuje na standarde za toplotno udobje. Najbolj uporabljan slovenski standard, ki trenutno obravnava toplotno udobje, je SIST EN ISO 7730:2006, Zmerno toplotno okolje - Določevanje kazalnikov PMV in PPD in podroben opis pogojev za toplotno udobje (ISO 7730:1994).

Za ekstremne toplotne obremenitve, torej za takšne, ki niso v območja udobja in ki so z vidika varnosti in varovanja zdravje delavcev brez dvoma bolj
pomembne od udobja, Pravilnik še omejuje zgornjo dopustno temperaturo na 28o C (kar za implementacijo povzroča vrsto nejasnosti in težav) ter določa dopustne intervale relativne vlažnosti.

V pravilniku omenjeno delo na mrazu (kamor lahko prištevamo ni.pr. tudi delo v hladilnicah) obravnava slovenski standard SIST EN ISO 11079:11078, Ergonomija toplotnega okolja - Ugotavljanje in razlaga obremenitev zaradi mraza ob uporabi zahtevanih zaščitnih oblačil (IREQ) in zaradi učinkov lokalnega ohlajevanja (ISO 11079:2008), kar pa ni neposredno predmet vsebine Novice.

Za delo na vročem je najbolj znano razmeroma preprosto merilo WBGT po slovenskem standardu SIST EN ISO 27243:27243 Vroča okolja - Ocenitev toplotnega stresa na delavca na podlagi kazalnika WBGT (ISO 7243:1989, s katerim lahko ocenimo za delo v prostoru ali na prostem in v odvisnosti od fizične obremenitve delavcev največje dopustno trajanja obremenitve po intervalih po četrtinah običajnega delovnika.

Za delo v vročem okolju Novica ne omenja slovenskega standarda SIST EN ISO 7933:2004 Ergonomija toplotnega okolja – Analitično ugotavljanje in razlaga toplotnega stresa z izračunom predvidene toplotne obremenitve (ISO 7933:2004), ki v nasprotju z razmeroma grobim merilom WBGT, omogoča bolj podrobno analizo izpostavljenosti posameznika na temelju povišane temperature telesa, potrebe po tekočini in dopustno trajanje izpostavljenosti. Pri tem standard upošteva razen splošnih parametrov okolja (temperature zraka, sevanja, gibanja zraka, relativna vlažnost) še podatke o posamezniku (telesna masa, višina), stopnjo aklimatizacije in spol, nadalje razen standardnih podatkov o delu (metabolizem, izolirnost obleke) še delež oblečenosti, telesni položaj, način in smer gibanja delavca glede na smer gibanja zraka, idr. Standard je zato glede na merilo WBGT popolnejši, vendar tudi zahtevnejši za uporabo od merila WBGT.

V Navodilu navedena standarda SIST EN ISO 9920:2010 Ergonomija toplotnega okolja - Ocenitev toplotne izolirnosti in odpornosti oblačil proti vodni pari (ISO 9920:2007, popravljena različica 2008-11-01) in SIST EN ISO 8996:2005 sta standarda, na temelju katerih lahko dobimo mednarodno primerljive vhodne podatke za uporabo standardov SIST EN ISO 7730:2006, SIST EN ISO 7933 ali SIST EN ISO 11079:2008 in se torej ne nanašata neposredno na kriterije za dopustne toplotne obremenitve posameznika.

Vedno se je treba zavedati, da veljajo standardizirana merila za ocenjevanje stresa za zdravega, povprečnega posameznika. Zato je treba, da pri ocenjevanju posameznika, ki ga ne moremo uvrstiti kot povprečnega ali zdravega, enako tudi kot pri vsakem delavcu, ki dela izven razmer udobja (ki torej ne ustrezajo »biološkim zahtevam«), obvezno sodeluje s strokovnim mnenjem tudi izvajalec medicine dela.

V vsakem primeru pa so pri predpisih, ki ne vsebujejo popolnoma jasnih razlag ali interpretacij, za implementacijo v praksi izjemno pomembna stališča ali dodatni napotki, ki se po njih ravna IRSD in ki jih vsebuje tudi obravnavana Novica. Omenimo, da so za uporabo večine standardov za toplotno okolje na razpolago računalniške orodja, za standard SIST EN ISO 7933:2004 pa še ne."

Lep in varen dan,
DVILJ

[Oru1]

Ojla stroka! Dr. Gspana globoko spoštujem. Zadeva je večšlastna in težko jo je prirediti za splošno uporabo, ker vključuje osebne lastnosti - delovne sposobnosti, ekspozicije pa silijo v pogojno ali kompatribilno ocenjevanje ustreznosti ukrepa. Splošno je več ali manj znano, posebnosti ali izjeme, kar zadeva vremenske razmere na odprtem v primeru vročinskega vala je obravnavati tako, kot zakon določa v primeru izjem ali izrednih dogodkov ali okoliščin. Ker te zadeve se da napovedati, čeprav gre za izjeme in jih ne bi "rinil" v oceno tveganja.Na to temo sem prebral eno evropsko priporočilo, vse skupaj zelo racionalno - na kratko, bolj kot navodilo. Kolegom v družbi sep oredlagal tole:

Na toplotno obremenitev vplivajo med seboj pogojene in odvisne spremenljivke, kot so: razmere v prostoru (temperatura zraka, temperatura sevanja, hitrost gibanja zraka, relativna vlažnost), dejavnost (fizični, psihični napor) in obleke. Toplotni indeks nam pove, kako posameznik upoštevajoč njegove osebne značilnosti (akumulacja toplote, bazalna temperatura, kožna temperatura, srčna frekvenca in znojenje) zaznava toplotno počutje. Ugodne toplotne razmere zagotovimo s primerno kombinacijo razmer v okolju, napora in oblačila. Če toplotne razmere niso optimalne, se zmanjšuje storilnost in upadajo nekatere zmožnosti. Toplotno počutje – neugodje običajno se kaže v intenzivnejšem potenju in povečanem srčnem utripu, posledice lahko resnejše, npr. toplotna izčrpanost ali celo toplotni udar, ki se lahko konča smrtno. Pri velikih toplotnih obremenitvah se zmanjša zmožnost za opravljanje del, zlasti se npr. zmanjšujejo čutne zaznave, reakcijski čas, delo s številkami, senzomotorična koordinacija, reševanje vezanih nalog ipd. Delo v vročini je še posebej nevarno, če je relativna vlažnost velika in je ozračje mirno brez znatnega gibanja zraka. Prav tako se pri visokih temperaturah delovnega okolja poveča število nezgod pri delu.

Delodajalec obvesti zaposlene o napovedi »vročinskega vala« in izda navodila zaposlenih za izogibanje, prepoznavanje, omejevanje in obvladovanje simptomov vročinskega vala ter nudenje prve pomoči. Izvajalec medicine dela določi posebne ukrepe za ravnanje v primeru izrednih neugodnih vremenskih razmer – visoki temperaturi, glede na omejitve posameznika pa predlaga ustrezen način dela. Ob napovedi vročinskega vala delodajalec mora zaposlenim zagotoviti, jim omogočiti in jih spodbujati izvedbi naslednjih ukrepov:

1. Obveščanje in usposabljanje zaposlenih
2. Organizirati in načrtovati delo tako, da se izogne temperaturnih obremenitev,
3. Spremljanje vremenskih razmer in sprotno izdajanje navodil (tudi ustno) za preprečitev negativnega vpliva temperaturne obremenitve
4. Zagotoviti zadostno količino sveže in ohlajene vode skladno z navodili izvajalca medicine dela (ukrep ne sme biti v breme delavca)
5. Zagotoviti dostop do sence ali primerno ohlajenih prostorov, pri delu v zaprtem prostoru pa ustrezno temperaturo, izmenjavo zraka in primerno pogoste ter dolge ohladitve med delom